>

>Današnje lastninsko pravo ima svoje temelje v davnem rimskem času. Takrat je bila že jasno vzpostavljena razlika med javnim in zasebnim, kar je rezultat političnih bojev in trenj v medsebojnih odnosih.

>Rimsko civilno pravo je zelo razdelalo institut tim. ''zasebne'' lastnine, od tod pa ga je v svojo tradicijo prevzela tudi moderna Evropa.

>

>Opozoriti je potrebno na razlikovanje med posestjo v ožjem pomenu in lastnino. Posest pomeni preprosto dejstvo razpolaganja z neko stvarjo. Obstajajo npr. stvari, kjer ima lahko posest samo en posameznik. Dokler npr. nekdo vozi avto, ga ne more voziti noben drug. Pri lastnini gre za nekaj več. Za kaj torej gre? Pri vožnji avtomobila imam na izbiro ali se na posest navežem ali pa ne. Zaradi tega nimam avtomobila nič manj in nič več v posesti. Ko pa sem na avtomobil navezan, si ga prisvajam. V današnjem pravu ima prisvajanje, lastnina dve obliki: eno je radikalno prepoznano kot lastnina, drugo je še vedno lahko posest. Gre za pravniško obračanje besed, kajti prisvajanje že kaže na lastninjenje.

>

>Lastnina ima torej za tole misel eno ključno lastnost: je odraz navezave, strasti. Navezovanje ni dobro. Če imamo neko posest in jo izgubimo, bomo ob izgubi še dodatno trpeli, se ''sekirali'', obremenjevali, lahko bomo celo zboleli od vsega tega, postali bomo razdražljivi, zoprni. Če pa posest imamo, navezovanje tako ali tako ni potrebno. Navezovanje, lastninjenje je torej apriori zlo.

>

>Navezovanje, lastninjenje se ne konča zgolj pri snovnih stvareh, saj si lastninimo tudi odnose, ljudi. Poglejmo si preprost primer. Jože je 22-letni študent, ki ima težave v šoli zaradi lenobe. Njegov znanec Mirko se vanj ne vključuje in ne navezuje. Precej neobremenjeno bo pripomnil, da si poslabšuje svoje možnosti za dobro službo, da naj razmisli o svojih ciljih in tako naprej. Mirko se bo morda nad vsem zamislil, pripombo vzel kot dobronamerno in pričel resneje študirati ali pa bo študij opustil, ker bo spoznal, da ima v življenju druge cilje. Druga situacija: Jožetov oče se ob slabih ocenah razburja, vpleta, navezuje nad sina. Sin bi vendarle moral doštudirati, da bo imel službo, imidž in tako dalje. Mirko se bo počutil stisnjenega v kot. Postal bo zlovoljen. Morda bo celo študiral. Vendar pa bo agresivnejši, notranje manj zadovoljen. Lastnina torej povzroča zlo, saj oče v konkretnem primeru nastopa prav kot otrokov sovražnik.

>

>Lastnina torej v primerjavi s posestjo navznoter vodi v izgubljanje energije, časa in v trplejnje, navzven pa v izsiljevanje in celo v vojne in spopade. Brez lastninjenja tega ne bi bilo. Določanje upravičenosti do posedovanja bi bilo rezultat konkretnih (političnih) diskurzov in ne plod strasti, navezav.

>

>To so vedeli tudi mnogi duhovno modri ljudje v preteklosti. Tako je Budha ljudi pozval, naj se odrečejo vsem navezavam (celo lastninjenju lastnega telesa), da bi dosegli nirvano. Podobne nauke učijo hindujci, daoisti, pa tudi zgodnji kristjani. V Apd je opisano, da so imeli prvotni kristjani vse skupno, kar je odraz terapevtske in esenske tradicije. Vendar dejansko ni šlo za ''skupno'' lastnino'', ampak za skupno posest.

>

>Že dogodki v rimskem imperiju so pokazali, da tudi na področju javnega, državnega pravzaprav obstaja ''zasebna lastnina''. Rimski cesar, ustoličen celo kot ''bog'' je namreč imel v svojih rokah celotno cesarstvo. Gledano nazaj lahko vidimo, da je tudi v času republike javno predmet zasebnega olastninjenja in tako je še danes. To kaže tudi rek ''imeti oblast''. Pri oblasti torej običajno ne gre samo za posest, ampak za strastno in krčevito obrambo ter imidž, torej za olastninjenje. Kaj pa se lastnini? Sam (politični) odnos vodstvene funkcije, obenem pa vladar dobi mnogo dejanskih lastninskih upravičenj.

>

>V današnjem času se poudarja razlika med javnim in zasebnim in tako so vzpostavljeni tudi instituti ''javne'', ''državne'', pa tudi ''družbene'' lastnine. Vendar ne gre za diametralna nasprotja. Kaj je lastninjenje? Natopi takrat, ko za neko reč, delež ali celo osebo rečemo ''To je pa izključno moje in tega ne spustim iz rok''. Stvar torej vzamemo ''za sebe''. Temeljna lastnost lastnine je torej njena zasebnost. Vsaka lastnina je zasebna, zato je izraz ''zasebna'' lastnina nepotreben. Zakaj se kljub temu uporablja?

>

>Sobivajoči ljudje se znajdejo v medsebojnih odnosih, in ko si pričnejo lastniniti stvari in celo ljudi, ustvarjajo navezave, to je ''družbo'' in ''državo'' (v pomenu vezati, držati ali pa družiti- kakorkoli že ). Pri tem vpletanju, lastninjenju so nekateri bolj uspešni, drugi manj. Tako tudi stvari javnega značaja postanejo predmet lastnine, ki je seveda kot zgoraj rečeno lahko samo zasebna ali pa je ni. ''Javna'', ''državna'' in celo ''družbena'' lastnina so zapleteni konstrukti konkretnih prilastitev, kjer so deleži sicer različno določeni. Tudi če je Branko revež, je lahko kot vpleteni tudi lastnik ''njegovega'' (to je zasebnega!) deleža ''njegove'' države, ''slovenske avtoceste'' itd

>

>Pri ''javni'' in ''državni'' lastnini gre torej samo za obliko kompleksne (zasebne) lastnine. Zato so marksisti napravili veliko napako, ko so ''zasebno'' lastnino nadomestili z ''državno'', ki seveda ni nič manj zasebna. To je rezultat njihove zaslepljenosti zaradi tradicije, ki ''javno'' lastnino postavlja nasproti ''zasebni'' kot diametralno nasprotno.

>

>Če hočemo srečnejšo družbo (v smislu družbe s čim manj trpljenja), moramo iskati načine, kako se ne navezovati na stvari in ljudi. To je dolga in zahtevna pot z mnogo vmesnih postaj in preizkušenj. Vendar ni druge. Družba brez vojn in trplenja je lahko samo družba brez lastnine.