|
|
|
|
1.
ataturk
27.9.2004 |
Éttienne de La Boétie je v svojem kratkem življenju napisal pomemben pamflet z naslovom ''Le discours de la servitude volontaire'' ali poslovenjeno ''Razprava o prostovoljnem suženjstvu''. Razrava je imela velik vpliv na razvoj francoskega libertarizma slednji pa pomeni ključ do sodobnega libertarizma in anarhizma. Razpravo je v slovenščino leta 1993 prevedel zagovornik bohoričice Rajko Shushtarshich (http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp1/etibo1/prost1.htm ), tukaj pa je predstavljeno besedilo z naknadno predelavo bohoričice in z odpravo nekaterih arhaičnih besed. Poudarki, napisani z velikim tiskom so prav tako naknadni in služijo za primerjavo z današnjimi libertarnimi idejami. *************************************************************************** PROSTOVOLJNO SUŽENJSTVO *PROSTOVOLJNO SUŽENJSTVO Še voli stokajo pod jarmom. Ptice kopne v kletki... Torej vsako bitje, ki občuti svojo eksistenco, občuti zločin pokorščine in teži k svobodi; če se še živali, ki so udomačene, za služenje človeku, lahko podredijo šele potem, ko jim zatrejo nasprotno željo, kakšna nesreča je to lahko za človeka, ki je edini resnično ROJEN ZATO, DA ŽIVI SVOBODNO. Napravila ga je nenaravnega do te mere, da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje, in na željo, da ga ponovno oživi... Vedno pa se najdejo eni, srečnejši od drugih, ti, ki so rojeni pod srečno zvezdo, ki občutijo težo jarma in ne morejo vzdržati, da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem... Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta, bi jo ti ljudje oživeli v svoji predstavi, občutili bi jo v svojem duhu in jo še vedno uživali. Suženjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo, ko je to okrašeno, ne! ... Gotovo je torej dejstvo, da SE S SVOBODO SOČASNO IZGUBI TUDI SRČNOST. Podaniki pa nasprotno v boju ne kažejo niti navdušenja niti jeze: nevarnosti gredo nasproti, kot da so zvezani, otrpli, sploh ne občutijo, da v njih globini gori strast za svobodo, ki daje moč, da se nevarnost prezira in ki ustvarja željo po slavi in časti, ki jo daje lepa smrt med tovariši... O dobri Bog! Kaj bi moglo biti to? Kako naj to imenujemo? Kakšna je to nesreča? Kaka hiba je to, kakšna brezmejna hiba je to, da je množica ljudi ne samo poslušna, še hlapčevska je? Naj se na dve strani postavi petdeset tisoč oboroženih ljudi, naj zavzamejo borbeni položaj, naj se spopadejo; eni so svobodni in bore se za svojo svobodo, drugi poskušajo z vojno, da jim jo vzamejo. Komu bo pripadla zmaga, kateri bodo šli srčneje v boj: ti, ki upajo, da jim bo nagrada zmage ohranitev lastne svobode, ali tisti, ki za nagrado za zadane in dobljene udarce pričakujejo samo suženjstvo drugega? A kaj? Če je svobodo dovolj zaželeti, če je enostavno zanjo potrebna le volja, se bo našel katerikoli narod, ki bi verjel, da predrago je plačal svobodo, če ve, da jo je mogoče doseči z enostavno željo? ... Vendar od vseh dobrin sveta, ki jih ljudje tako želijo, je ena sama vrednota, za katero ljudem, ne vem zakaj, zmanjka sle, da bi hrepeneli po njej - a ta je SVOBODA - TAKO VELIKA VREDNOTA - tako prijetna dobrina. Če se ta dobrina izgubi, privrela bodo vsa zla, in dobrine, ki preostanejo po njej, v suženjstvu sprijene, izgube svoj okus in vonj. Edino svobode ljudje ne žele, in to, zdi se tako, z enim samim in edinim razlogom: če bi jo želeli, imeli bi jo; oni zavračajo svobodo, ta dragulj, ker je preveč lahko priti do nje. *VLADAVINA ENEGA Ob tej priliki bi rad dojel, kako to, da toliko ljudi, toliko mest in vasi, toliko njih narodov prenaša kdaj pa kdaj (v svoji zgodovini) enega edinega TIRANA, KI IMA SAMO TISTO MOČ, KI MU JO ONI DAJO; ki ima le toliko moči, da JIM ŠKODUJE, KOLIKOR ONI SAMI DOPUŠČAJO; ki jim lahko stori zlo, le če so ga oni brez nasprotovanja voljni trpeti. To je zagotovo velika, pa vseeno tako vsakdanja stvar, da bi bilo bolje razžalostiti se, kot pa biti presenečen, ko na milijone ljudi bedno služi, upognjenih glav pod jarmom brezsramnim; pa ne zato, ker bi jih na to primorala neka večja moč, močnejša prisila, pač pa zato, ker so OBSEDENI in očarani, vse tako kaže, z imenom Njega Edinega, ki bi se ga ne bilo treba bati, ravno zato ne, ker je on sam, ki bi ga ne bilo treba ljubiti, ne njega, ne lastnosti njegovih, ker on z njimi ravna nečloveško, divjaško. O dobri Bog! Kaj bi moglo biti to? Kako naj imenujemo to? Kakšna je to nesreča? Kaka hiba je to, kakšna brezmejna hiba je to, da je množica ljudi ne samo poslušna, še hlapčevska je? Ne samo, da jim vladajo, pač pa jih tiranizirajo do te mere, da nimajo: ne dobrin, ne staršev, ne žena, ne otrok; še svojega lastnega življenja ne; rop trpe, pa lopovščino in okrutnost, pa ne od neke vojske, barbarske horde, temveč od nekega človečka, enega edinega človeka. Naj jo imenujemo strahopetnost? naj ljudem, ki služijo rečemo: slabiči, strahopetci? če se dva, trije, ali štirje od njih ne uprejo enemu, je čudno to, a vseeno, mogoče je. Rekli bi tako, da njim manjka srčnosti. Če pa na stotine, tisoči od njih enega trpe, bomo še rekli strahopetnost temu, da si ne upajo ga napasti, ali bolje morda, da ga nočejo napasti, ker prezirajo in podcenjujejo ga? Če pa vidimo, da ne stotine, ne tisoči ljudi, ampak stotine dežel, na tisoče mest, milijoni ljudi ne napadejo posameznika, ki se vede do njih kot le do hlapcev, slug, kako imenujemo naj to? JE TO STRAHOPETNOST? NE. Kakšna je potem to monstruozna hiba, ki NE ZASLUŽI, DA BI JI REKLI STRAHOPETNOST, KI SE JI NE MORE NAJTI DOVOLJ GNUSNO IME, hiba, ki se je narava odreka, zanika, da bi jo ustvarila, hiba, ki ji jezik zavrača dati ime? A NI BISTVO V TEM, DA SE NJEMU EDINEMU NEKAJ ODVZAME, TEMVEČ JE V TEM, DA SE MU NIČESAR NE DA. Narodi sami dopuščajo to, delajo tako, da so ukročeni, ker BI ŽE SAMO Z ZAVRNITVIJO SLUŽENJA BILI OSVOBOJENI. NAROD SAM SEBE PODJARMLJA, isti narod, ki mu je mogoče, da izbiral bi: med podaništvom in svobodo. ******************************************************************************* La Boétiejev pamflet z vidika današnjih oči nemara izgleda nekoliko naiven, zagotovo ste postali pozorni na nekatere neobičajne predpostavke kot so naivne primere iz živalskega sveta, nenaravnost, opis tiranije enega človeka... zavedati se moramo, da je La Boétie živel v 16. stoletju, v času, ko je bila družba preprostejša, po Evropi pa se je širil val absolutizma, racionalizma, velik vpliv je dobivala filozofska in pravna šola, ki je moralno in družbeno izvajala iz naravnega. Obenem v tem času še niso imeli znanja o genetiki in razvoju živih bitij. Tako La Boétie ni zapazil, da v živalskem svetu znotraj posameznih vrst večinoma obstaja boj za oblast, da torej sploh ne gre za človeški fenomen. V tem delu je besedilo ponesrečeno, primera z živalskim svetom pa niti ni bistvena. Od uvajanja absolutizma izhajajo predpostavke o Edinem vladarju. Vendar pa se da besedilo izpeljati tudi za današnji čas- gre lahko za kompleksno množico vladanj. Pravzaprav je že La Boétie zaslutil to kompleksno resnico, ko govori o obsedenosti in očaranosti ljudstva z vladarjem, pozornost preusmeri torej na ''ljudstvo''. Med ljudmi torej obstaja neka ''očaranost'', ki konstituira oblast oziroma že je oblast. La Boétie torej zasnuje neko idejo, ki jo je v polni meri in v velikem zamahu razvil francoski filozof 20. stoletja - Foucault. Gre se za mrežo oblasti, ki gre skozi posameznike. Prav tako je razvidno, da La Boétie izraz ''ljudstvo'' tako kot kasneje tudi anarhisti uporablja v nekoliko predrugačenem pomenu. Ljudstvo tradicionalno označuje neko vzgojeno, kultivirano množico ljudi s posebno kvaliteto to je prav s kvaliteto kultiviranosti, vzgojenosti. Ta ''obdelava'' posameznikov ustvarja suženjsko družbo. Izraz ''ljudstvo'', ki se uporablja tod, pravzaprav označuje množico (multitudo), ki nima kvalitete tradicionalnega nesvobodnega ljudstva (demos), niti kvalitete klasične nesvobodne (navidezno svobodne) drhali (ohlos), ampak kvaliteto libertarne multitude, kjer obstaja visoka interakcija akceptivnosti in iz tega izhajajoča nova političnost. Do odkritja te ''nove'' libertarne multitude so prišli postmarksistični avtonomisti in jo imenujejo preprosto multituda. To je tudi njihova slabost, saj besedo nato uporabljajo v različnem pomenu- enkrat multituda nastopa kot ljudstvo, drugič kot kreatorka bolj svobodne družbe, torej kot libertarna multituda. La Boétie je s svojim pristopom nedvomno idejni predhodnik klasičnih libertarcev liberalcev (upor proti tiranu), anarhistov (nasprotovanje vladavini), Foucaulta (razmerje med ''očaranostjo'' in mrežo oblasti) ter avtonomistov in neozapatistov (drugačen koncept ljudstva). Njegova ideološka pripadnost libertarizmu je razvidna iz pristopa, da je svoboda ena največjih, če ne celo največja svoboda. |
 |
| anarhistični portal - anti-copyright 1998 - shall not rull & not be ruled - ruleless.com |