>1. STAROGRŠKO OBDOBJE

>

>1.1. SOFISTI IN GRŠKI FILOZOF ARISTIP

>Mnogo sodobnih političnih idej so pričeli razvijati že stari Grki. Sofisti so bili skupina filozofov, znotraj katere so se pojavile ideje o naravnem pravu in družbeni pogodbi, ki so jo po Rousseauju povzeli tudi anarhisti. Nadalje so bili prepričani, da narava zahteva enakost vseh ljudi. Skozi interpretacijo tega kaj naj bi enakost pomenila, so se nekateri zavzemali za enakopravnost spolov, drugi za ekonomsko uravnilovko, tretji za odpravo suženjstva, četrti za odpravo plemstva itd...

>Med sokratiki, ki imajo korenine v sofizmu, je bil najbolj radikalen kirenaik ARISTIP (430 pr.n.š.). Po njem modri svoje svobode ne sme podrediti državi. Zato ne želi pripadati niti vladajočim niti vladanim. Libertarni Aristip je nakazal več vsebin, ki so za današnje libertarce zanimive:

>*poudarek na etiki. Ta etika izvira iz hedonizma.

>*hedonistični pristop- pomembno je trenutno čutno dobro. To je že oblika utilitarizma, ki je v anarhistični politični filozofiji izjemnega pomena. Hedonizmu v oporo pa služi fronesis.

>*sokratična fronesis ali ''razumnost'' je predhodnica anarhističnega racionalizma.

>

>1.2. ATENE

>V Atenah se je v tem času pričel razvijati specifičen tip neposredne demokracije, čeprav ta razvoj ni bil nikoli zaključen. Atene so poznale imperativni mandat, aklamacijo, govorništvo, ostrakizem (tajno glasovanje z namenom izgona) ter porotno sojenje kot oblike političnega odločanja o ključnih zadevah in skrb za skupnost- neko družbeno solidarnost. Atene so kot prve uveljavile enakost pred zakonom, hkrati pa so blažile socialna nasprotja. Masovno odločanje in solidarizem pa sta predpogoja neposredne demokracije, katere totalna oblika je tim. anarhizem. Ta projekt je bil hkrati navznoter obremenjen z neenakostjo spolov ter z neenakostjo med svobodnimi državljani in ostalimi, navzven pa z imperializmom. Atene se tudi niso odrekle državnosti. Atene so se hkrati soočale s težavami v javnem organiziranju, v času vojne s Šparto pa z demagogijo. Kasneje je Aristotel, filozof, ki se je priselil v Atene, takšno masovno demagoško obliko demokracije označil za ohlokratijo ali vladavino strasti in jo je zavrnil. Namesto tega je predlagal zmerno neposredno demokracijo, tim. politejo.

>

>1.3. GRŠKI FILOZOF ZENON KITIJSKI

>Zenon Kitijski (342-267 ali 270 pr.n.š.) je znan kot ustanovitelj stoe. Njegova dela se niso ohranila; poznamo le navajanja. Nasproti Platonovi Državi postavi koncepcijo svobodne družbe brez oblasti. Zavračal je pomen in upravičenost države in je razglašal suverenost moralnega zakona posameznika; pri posamezniku loči tako samoohranitveni egotizem kot tudi instinkt družabnosti. Če bodo ljudje dovolj razumni, da bodo sledili svojim instinktom, se bodo povezali med seboj preko vseh meja in bodo sestavljali kozmos. Sodišč in policije ne bodo potrebovali, ne bodo potrebovali templjev in javnega obredja in ne bodo uporabljali denarja; med seboj si bodo izmenjevali darila. Gre za obliko anarhizma, ki spada v spiritualni mutualizem. Zenonov moralni zakon posameznika, ki se hoče ohranjati in družiti, nas ponovno pripelje do utilitarizma, ki je pomemben koren anarhizma in libertarizma. Vemo pa, da je Zenon gotovo verjel, da nad človekom obstaja neka višja duhovna avtoriteta. Zanimivo je, da je anarhistično filozofijo razvil ravno v času, ko je do podobnih pogledov prišel tudi daoist Zhuang Zi.

>1.4.ANTIGONA

>Močne libertarne ideje vejejo tudi iz Antigone, saj se Antigona upre človekovi oblasti svojega strica Kreona, da bi služila ''nevidnim'' zakonom, to je zakonom vesoljne morale. Sofoklesova tragedija na mesto junaka postavlja Antigono, ki je še zmes tradicionalistke in libertarke. Drama je pomembna zato, ker je v širšo javnost lansirala idejo o pravico do upora napram krivičnemu vladarju.

>

>2. EVROPA IN SPIRITUALNI ANARHOKOMUNISTI

>Za srednjeveške anarhistične prebliske je značilno, da gre za takoimenovani spiritualni anarhokomunizem, ki je bil običajno povezan s kmečkimi upori.

>Leta 1381 je v ANGLIJI pod vodstvom Wata Tylerja prišlo do upora podložnikov proti glavarini. V Kentu se je uporu pridružil anarhokomunist John Ball, ''Nori duhovnik iz Kenta''. Ball se je zavzemal za socialno enakost in za poboj pravnikov in vladarjev. V času angleške državljanske vojne so se je levo krilo Levellersov (radikalov), ki so se imenovali The Diggers, pod vodstvom Gerrarda Winstanleya zavzemalo za upor proti avtoriteti in za komunizem, vendar pa so kasneje dobili več avtoritarnih potez.

>Posebno močne so bile anarhokomunistične ideje na ČEŠKEM. Po uboju verskega reformista Jana Husa je prišlo do husitskih revolucionarnih vojn. Husiti so kmalu razpadli na zmerne ''utrakviste'' in na proanarhistične komuniste ''taborite'', ki izvirajo iz Valdežanov in Pikardijcev. Zavzemali so se za skupno lastnino in za odpravo gospostva in hlapčevstva. Proanarhistični komunistični center v sicer presenetljivo dobro organiziranem Taboru je leta 1419 štel celo 42.000 ljudi. Vendar pa je Tabor kljub vsemu poznal le nekakšno čudno verzijo potrošniškega komunizma, ki ni uspela odpraviti neenakosti. Med taboriti je delovalo tudi skrajno anarhokomunistično gibanje ''bratov in sestra svobodnega duha'' ali ''Adamitov''. Le-ti so nasprotovali celo instituciji družine, bili so za svobodno ljubezen, verske obrede so opravljali nagi. V skupnosti kakih 200 ljudi so živeli na nekem otoku, nenehno ogroženi, obenem pa so si ti izobčenci iskali živeža z ropanjem sosedov, tako da so zaradi splošne nepriljubljenosti kmalu doživeli bridek konec.

>Peter CHELCICKY (15. stoletje) je na osnovi taboritske izkušnje poskušal razviti radikalni pacifizem na krščanski osnovi. Pravzaprav je predhodnik Tolstoja. Taboriti so po njegovem storili napako, ko so se odločili za nasilje. Opazil je, da so potem, ko so se odločili za pot nasilja, kmalu odpravili skupno blagajno in enako razdelitev bogastva, nato pa uvedli celo dajatve. Zakon ljubezni po njegovem ne gre skupaj z državno avtoriteto. Kadar je državna avtoriteta nasproti zakonu ljubezni, države ne smemo poslušati. Bog namreč ni postavil magistratov. Če nam kdo ukazuje, da moramo ubijati ali delati slaba dela, ga ne smemo poslušati, pa čeprav bomo kaznovani s trpljenjem. Uboj in kruta kazen sta zločin. Kristjan se ne sme maščevati hudobnežu. Pomagati mora vsakemu, ki potrebuje pomoč, pa naj gre za Juda, heretika ali sovražnika. Kritiziral je plemstvo, duhovščino in srednji razred, saj naj bi bili le ubogi pravi kristjani. Opozarjal je, da so apostoli imeli drug drugega in druge ljudi za sebi enake.

>V NEMČIJI so se anarhokomunistične ideje pojavile tudi pri anabaptističnih protestantih, ki so nasprotovali vedno bolj zmernemu Luthru. Thommas MUENZER (1490-1525), ki je najznamenitejši anabaptist, se je že zavzemal za brezrazredno družbo, za družbo brez zasebne lastnine in brez vsiljenih državnih oblasti. Za njegovim oportunističnim odnosom do naklonjenega plemstva, se skriva skrajna libertarnost, njegovo ''krščanstvo'' pa je skrajna predelava, za katero se morda skriva celo že ateizem. Duhovnikom ni zaupal, Biblijo je imel le za enega od duhovnih virov, za razodetje je imel razum, Jezus pa je bil zanj zgolj človek in ne Bog. Princi in gospodarji so se po njegovem polastili vseh bitij in s tem storili greh. Potrebno se jim je upreti- nebesa si moramo ustvariti kar tu na Zemlji. Muenzer se je znašel na čelu velikanskega kmečjega upora, vendar so njegova anarhistična ozemlja klonila pred močno reakcijo nemškega plemstva ter meščanstva.