Anarhistični portal


1. ataturk 3.9.2004	KRITIKA MARKSIZMA 1. OSEBNI BOJI Poleg samih idej so pomembni tudi osebni boji ideologov. Pri tem rado prihaja do čustvenih pretiravanj. Marksisti radi obtožujejo anarhiste, da želijo ustvariti popolno diktaturo in zato nam pred nosom mahajo z Bakuninovim in Proudhonovim nacionalizmom, antisemitizmom, nedemokratičnostjo in podobnimi stvarmi. Zavedati se moramo, da Proudhon in Bakunin sploh nista bila dosledna anarhista. Nacionalizem, rasizem, seksizem, antisemitizem na eni in pojem anarhizma na drugi se medsebojno izključujejo, vendar pa Proudhon in Bakunin (slednji vsaj ne do zadnjih dni) tega preloma nista bila sposobna narediti. Kar se tiče ''demokracije'', gre za vprašljiv koncept že v grški obliki, kaj šele v obliki posredne demokracije. Po drugi strani se da marsikaj povedati o Marxovem značaju. Marx je bil nasilen otrok, ki se je rad izživljal nad svojimi šibkimi sestrami. V času študija pa je bil član neke revolveraške in pretepaške skupine prenapetih pivskih mladcev. Tudi kasneje je ohranil svoj despotistični značaj. V sporu z Bakuninom je slednji izpadel kot blaga osebnost, medtem ko se je Marx izkazal za človeka srditih besed, kar so morali priznati celo socialdemokrati. Toda! Kljub temu je bil Marx prodoren kritik in politik tistega časa. Podobne stvari bi se dalo povedati še o kom- recimo o Trockem, njegovem trinoštvu in prigrabvljenem haremu itd. Pomembnejša kot osebna diskvalifikacija bodisi marksističnih ali anarhističnih mislecev je ideja, ki je morda združljiva ali pa ne z nekogaršnjim srcem. 2. ANARHIZEM IN KLASIČNI MARKSIZEM Ko primerjamo anarhizem z marksizmom, se moramo zavedati, da so se tudi v (post)marksizmu razvijale precej libertarne ideje, začenši s spontanizmom Rose Luxemburg, preko zagovarjanja sovjetov po Pannekoeku do avtonomistov (Negri &co). Zato se bom tukaj osredotočil na klasični marksizem. Anarhistična kritika marksizma se vrti predvsem okrog konceptov države in diktature proletariata. Obe gibanji- tako državni socializem, katerega najvidnejši predstavniki so marksisti, kot anarhizem se sicer pojmujeta za socialistični oziroma komunistični. Vendar pa je med njima več pomembnih razlik: tudi marksisti so sicer mislili odmiranje države, vendar se jim je zapletlo pri konceptu DIKTATURE PROLETARIATA, ki ga lahko polnimo z vsakršnim sofizmom. Samo Marx si je glede vsebine tega pojma premislil vsaj 3x (1852, 1871, 1872), Engels pa je potem še 3x spremenil pojmovanje (1883, 1891 in 1895). Takšni poskusi redefinicije so se nadaljevali tudi kasneje (Lenin, Gramsci, Luxemburgova). Ker je diktatura proletariata v prehodnem obdobju specifični pečat marksizma, je zavoljo tega marksizem kot celota labilna, nepredvidljiva in za libertarce nevarna ideologija. Pod pogojem, da marksizem opazujemo do nastopa Lenina, je bil v obdobju 1848- 1895 marksizem 4 leta na bolj libertarnem in 44 let na bolj despotističnem stališču. Razmerje je še bolj strahotno, če k temu dodamo še ruski marksizem- potem je imel marksizem v toku proti Rusiji v obdobju 1848- 1922 5 libertarnih let, 69 let pa se je nagibal k despotizmu. Marksizem je s to svojo nedoslednostjo omogočil vzpon avtoritarnega boljševizma in njegovih poganjkov, čeprav bi bili sicer zelo krivični do marksizma kot celotnega filozofskega opusa, če bi ga poistovetili z njegovo leninistično, stalinistično, titoistično, maoistično in še kakšno posledico. Prav ob izkušnji pariške revolucije in stika z anarhisti sta Marx in Engels dejansko opozarjala na nevarnost birokratizma državnega aparata, ki praviloma kkkkkkk. Poudariti pa je potrebno, da so večino časa marksisti dejansko vendarle ostali na prodespotističnem stališču in vprašanje Quis custodiet custodes (kdo nadzira nadzornika) je zato ahilova peta marksizma in korenina zla vseh njegovih nadaljnih popačenj. Anarhistom so marksisti očitali pomanjkanje organizacije. To je sprva res bil velik problem, ki je izhajal tudi iz vprašanja etičnosti organiziranja. Del problema se je rešil z nastajanjem komun, sovjetov in kolektivov. Sami anarhisti pa so našli vez z ljudmi preko anarhosindiaklizma. Marksisti nasprotno s partijsko politiko niso imeli večjih težav z organiziranjem in zagotavljanjem discipline. Toda s prisvajanjem oblasti si marksisti kot rečeno niso zagotovili varovalk pred zlorabo s strani posameznih partijcev in je zato njihovo organiziranje z vidika emancipacije ničevo. Anarhisti so trdili, da je najprej potrebno predvsem odpraviti državo kot aparat prisile od zgoraj navzdol, potem pa bo tudi despotizem v proizvodnji v celoti odpravljen. To je zgodovinsko dokaj točno gledanje (čeprav si zasluži pomisleke) - šele ko je represivni aparat blokiran, se lahko sliši glas ljudi. Marksisti so nasprotno živeli v utvari, da je potrebno odpraviti le odnose izkoriščanja v proizvodnji, potem pa se bo država kar sama zrušila. Takšno gledanje je precej zgrešeno in naivno, saj je vendar bila ravno država tista, ki je imela monopol nad represivnimi sredstvi. Anarhisti so jemali odpravljanje despotizma kot moralno vprašanje per se in pri tem jih ni zanimalo v katerem času in na katerem kraju naj bi se despotizem rušil. Marksisti so nasprotno proti ''utopistom'' razvijali svojo zgodovinsko ''znanstvenost''- čas za veliko družbeno spremembo naj bi prišel šele z nastankom proletariata, ki je nastal v sklopu razvitosti infrastrukture. V svojem delu H kritiki politične ekonomije je Marx izjavil, da ''v družbeni produkciji svojega življenja stopajo ljudje v določene, nujne, od svoje volje neodvisne odnose- v produkcijske odnose, ki ustrezajo določeni razvojni stopnji njihovih materialnih produktivnih sil. Celotnost teh produkcijskih odnosov sestavlja ekonomsko strukturo družbe, realno osnovo, na njej pa se dviga pravna in politična vrhnja stavba ter ji ustrezajo določene oblike družbene zavesti. Način produkcije materialnega življenja določa socialni, politični in duhovni proces življenja nasploh. Zavest ljudi ne določa njihove biti, temveč narobe, njihova družbena bit določa njihovo zavest. '' Marx je zgodovinsko dogajanje skušal posiliti v zaporedje praskupnost- sužnjelastništvo- fevdalizem- kapitalizem- komunizem. Pri tem ga zgodovinska znanost spodbija (npr. sužnjelastniški Egipt je dejansko bil fevdalna družba, v Rimu so se pojavljali tudi nekakšni kapitalistični odnosi), sam pa je prišel v nasprotje s samim seboj, ko je predvidel, da bo delavski razred, ko se bo zavedel samega sebe, sprožil revolucijo. Čeprav je trdil, da šele sprememba v infrastrukturi sproži spremembo v družbeni nadstavbi, naj bi ravno s spremembo zavesti proletariata spremenili tisto družbo, ki po njegovih lastnih merilih lahko biva samo v kapitalizmu... Postavljanje morale na drugo mesto poleg tega odpira vrata leporečniškim intelektualcem. Vrhunec je kot kaže ta proces dosegel v sodobnem avtonomizmu- slog Negrijevega Imperija je npr. razen za redke posvečence iz vrst intelektualne avtonomistične elite nerazumljiv in zato neuporaben za nas navadne smrtnike. Naslednja zadeva je opravičevanje marksistov, da je porevolucionarni boljševistični teror v Rusiji sprožila šele zunanja kontrarevolucija in intervencija. Zunanji pritiski res lahko imajo te posledice, ne morejo pa jih imeti, če kal zlorabe ni v nas. To kaže trdoživo, a manj številčno mahnovistično anarhistično gibanje v Ukrajini, ki kljub večkratni intervenciji (bela garda, rdeča garda in Nemci) ni zapadlo v despotizem in birokracijo. Kljub temu, da bi se čez vodenje Nestorja Mahna bojda dalo povedati marsikaj, je bil ohranjen vsaj občutek za avtonomizem. Tudi španska revolucija je pokazala, da sta kontrarevolucija in zunanja intervencija šele sekundarna vzroka za uvajanje lastne diktature. Primarni vzrok za herezijo marksizma je tičal že v njemu samem, ker ni znal vključiti varoval, ki bi ščitile pred zlorabo politične moči. Če pod revolucijo razumemo radikalno spremembo družbe v korist emancipacije, potem je za revolucijo vseeno, ali jo uniči notranji (etatistični marksizem) ali zunanji sovražnik. Ruski državni socializem je zgodba, ki je pri anarhističnem konceptu države zelo pomembna. Predvsem zato, ker so vsi vodilni anarhisti že precej pred pojavom ruske socialistične države, predvideli, v kaj se utegne spremeniti marksizem in so to označili kot državo, ki se še predobro prilega anarhističnemu konceptu države. Ruska država je s svojo enopartijsko diktaturo, diktaturo birokracije in državnim monopolom nad gospodarstvom za anarhiste ob državah integralnih nacionalizmov in teokracij tako postala glavni prototip tega, kaj je država. Ruski državni socializem je odgovor na vprašanje, kaj se zgodi, če neka ideologija ni sposobna odgovoriti na vprašanje quis custodiet custodes. Proudhon je že sicer bil nasprotnik komunizma. Kjer je lastnik skupnost, tam potrebujemo pasivno pokorščino in to je konec spontanosti. Obenem morajo močnejši opravljati naloge šibkejših, umni naloge neumnih- to pa je absurd. Skupnost je zato neenakost, a v obratnem smislu kot lastnina- lastnina je izkoriščanje šibkega po močnem, skupnost pa izkoriščanje močnega po šibkem. Skupnost časti povprečnost, pozablja na samostojnost in proporcionalnost. Proudhon je prav tako izjavil, da bi bilo najslabše, kar bi se socializmu lahko zgodilo, to, da bi se zvezal z absolutizmom, kar bi lahko vodilo celo k največji tiraniji vseh časov. Anarhokomunisti so kritizirali predvsem državo kot simbol despotizma, ne pa samega komunizma. Bakunin je kritiziral politične revolucionarje, ki priporočajo podrejanje revolucionarni oblasti- na ta način samo ponovno gradijo državo. Marksisti naj bi se šli nespontano revolucijo. Dokler obstaja država, mora obstajati tudi vladavina in zatorej suženjstvo. Stanje, kjer vladajo učenjaki (marksiste je imel za doktrinarne revolucionarje), je najbolj podjarmljajoče. Bakunin je tudi opozarjal pred nevarnostjo rdeče birokracije- če bi do nje prišlo, bi se po njegovem izkazala za najbolj ničvredno in najstrašnejšo laž. Kropotkin je poudaril, da vkolikor glavne vzvode družbenega življenja prepustimo katerikoli izbrani oblasti, to postane vir največjih nesreč, če že ne pravi družbeni samomor. Na nekem drugem mestu je Kropotkin zaslutil usodo državnega socializma- njegova največja napaka da je avtoritarnost, ker se zahteva poslušnost, poslovodje pa zamenja država, iz tega pa se da potegniti logičen sklep, da je za Kropotkina državni socializem hujše zlo od meščanske države oziroma drugače povedano: državni socializem je ''hujša država'' od meščanske države. Kropotkin pravi, da če se bo avtoriteta ponovno vzpostavila, bodo kolektivisti giljontirali anarhiste, potem posibilisti kolektiviste, na koncu pa bodo njih giljontirali reakcionarji. V praksi se je Kropotkinova napoved uresničila tako, da so marksisti-boljševiki uničili anarhiste, potem pa je nazadnje po raznih trenjih zmagala ''reakcija'' z rdečo birokracijo in Stalinom. Malatesta je leta 1905 predvideval, da če bi kapitalizem uničili in če bi dovolili obstoj oblasti v tem, da bi ji zaupali kakršnakoli pooblastila, bi se kapitalizem obnovil, ker bi oblast hotela ugoditi vsem, zato pa bi morala ustvariti nov, ekonomsko bogat razred. Sliši se kot slutnja raznih birokratov ter NEP-ov in propadov kvazisocialističnih režimov po srednji in vzhodni Evropi. Za sklep lahko navedem še resignirano ugotovitev Rockerja iz leta 1922, ko ugotavlja, da takoj, ko socializem pride v roke ene vlade, pripade reakciji. Boljševizem je nasprotje anarhizma, saj preko lažne diktature proletariata povzdiguje edino partijo, ohranja državo, jo celo krepi in birokratizira. Na ta način ustvarja totalitarni družbeni sistem, ki je popolnoma nasproten konceptu anarhije. Zato boljševistični in postboljševistični (stalinistični, maoistični in podobni) sistemi ob pruski Nemčiji predstavljajo različico anarhističnega koncepta države, kamor lahko uvrstimo še teokracijo in integralne nacionalistične režime. 3. JUGOSLOVANSKI SAMOUPRAVNI SOCIALIZEM Kardeljev koncept samoupravljanja bi utegnil voditi v napačen sklep, da bi anarhistična družba, v katere jedru prav tako leži samoupravljanje, v bistvu delovala tako kot enopartijska jugoslovanska federacija. Rus Veljko je kritiko samoupravnega socialističnega sistema strnil v 7 točk: sistemski konflikt med normami in pogoji samoupravljanja prenormiranost in uniformnost (s prenormiranostjo je bilo samoupravljanje v jugoslaviji de facto prepovedano) lociranost na podjetja, namesto na raven delovnega mesta usmerjenost v odločanje in zanemarjanje nižjih oblik sodelovanja prisilna participacija in neupoštevanje ter nereševanje konfliktov pomanjkanje sindikalne demokracije pomanjkanje ekonomske demokracije Kožul je med temeljne poteze politične kulture v Jugoslaviji med drugim štel strah, rušilnost, nasprotovanje. Če k temu prištejemo še dejstvo, da sta se v delovni proces vpletali še birokracija in včasih celo partija, da so delavci zgolj z zahtevo po višjih plačah zadovoljevali nižjo raven na Maslowovi lestvici potreb, da so Jugoslovani s ''samoupravljanjem'' dejansko demontirali upravljanje podjetij, da so vodilni kadri podjetja vodili (kadar so jih vodili) avtoritarno, je očitno, da sploh ni šlo za samoupravljanje, ampak za nekakšno ne-upravljanje v birokratiziranem sistemu, kjer je država še vedno obstajala, to pa je še vedno bila tudi enopartijska država. Ta eksperiment je bil zato čudaška mešanica despotističnih tendenc na eni strani in dezorganiziranosti, zmešnjave na drugi strani. Jugoslovanska samoupravna država je vsled vsega tega prav tako zelo oddaljena od anarhistične družbe, saj anarhija predstavlja tretjo pot v primerjavi s povedanim. Poglejmo si podrobneje ta eksperiment: ekonomsko področje - uvajanje koncepta trga- toda koncept je bil uveden le pomanjkljivo, pomanjkljivosti pa niso uspeli nadomestiti s sistemskimi inovacijami. Država je morala ves čas intervenirati in loviti ravnovesje. Uvedba trga torej ni bila mišljena iskreno- ko se je kaj zalomilo, so preko birokracije po ovinku izvajali nekakšno plansko-birokratsko gospodarjenje. - Uvajanje lažnega samoupravljanja. Pojem samoupravljanja črpa iz nekaterih nemarskističnih smeri v socializmu, zlasti pa iz anarhizma. Pomeni, da se delavci sami odločajo o gospodarjenju, da prevzemajo odgovornost, da svoja podjetja (reklo se jim je TOZD) sami povezujejo v konfederacije (SOZD-i in panožne povezave). Na papirju je to zvenelo zelo zanimivo, a partija samoupravljanja v resnici ni dovolila. Deklarativno ga je spodbujala, s praktičnimi ukrepi in naravo sistema pa ga je strogo prepovedala. Sistemski vzroki so med drugim (1.) strah delavcev zaradi preteklega terorja (stavke so npr. bile dejansko prepovedane) in pa (2.) tradicija avtoritarnega vodenja podjetja, kar je povsem neskladno s konceptom samoupravljanja. Avtoritarna politična kultura namreč bazira na strahu, inertnosti in hinavščini, obenem pa (3.) skoraj ni avtonomistične tradicije. Še več- (4.) oblast je samoupravljanje prenormirala z meglenimi, nejasnimi koncepti (na malo lepši način ga je prepovedala), tako da delavci niso poznali vseh svojih potencialov in pravic, (5.) sindikate pa je obvladovala partija in preko njih izvajala svoje direktive. Zato samouprava ni zaživela drugače kot na neki skromni razvojni ravni (usmerjenost na višanje plač). V končni fazi je navidezno »samoupravljala« država, v resnici pa skoraj nihče, tako da je pravzaprav šlo za samomorilsko jugoslovansko predelavo koncepta samoupravljanja, ki so mu odvzeli ključno gonilo- ogovornost in s tem podjetnost. - Uvajanje dogovarjanja- vsi naj bi se nekaj dogovarjali: TOZD-i, občine, država. Zaradi nejasnosti je to povzročalo probleme. Pojmi ''dogovorne ekonomije'' so bili megleni- te zaradi pravniške baročne in naravnost groteskne drže obenem ni bilo nikjer in je hkrati bila povsod; to je uničujoča napaka, ki je spodnesla pravno osnovo že tako ali tako katastrofalnega (kvazi)samoupravnega ekonomskega reda. To so bila tudi leta, ko je Tito umiral, in ko se je za njegovim hrbtom bil boj za nasledstvo. Prav nič ni kazalo na demokratizacijo. - Uvedba nenavadne oblike ''lastnine''- to je družbene lastnine. Nekateri ugotavljajo, da je takšna lastnina preveč nedorečena. Politično področje: - Uvedba (kvazi)delegatskega sistema je še ena spačena kopija iz anarhističnega sistema in njegovega instrumenta za približevanje neposredni demokraciji. Dejansko je partija še naprej ohranjala vodilno vlogo v političnem življenju Zapleten sistem večih nivojev delegiranja se je zdel nerazumljiv in je po eni strani namerno odtujil ljudi od politike, po drugi strani pa partiji omogočal intervencije pri kandidatih za ključne položaje.

2. Neznanec/ka 7.9.2004	Res se mi da brat.

3. Neznanec/ka 11.9.2004	Kakorkoli že argumentirate... Marksizem in anarhizem sta zablodi. Marksizem se je zaplezal v iskanje iluzorne enakosti in v togo hierarhijo (da, taka hierarhija je z vidika svobode preveč dušeča). Anarhizem pa je energijsko preveč potraten. Namesto kolebanja med tema dvema sistemoma priporočam, da si najdete neko duhovno tehniko, ki bo pomagala tebi in človeštvu preiti na novo kvaliteto bivanja. V NOVO DOBO (new age), v obdobje srečnejših, bolj ljubečih ljudi.

4. ataturk 14.9.2004	>Namesto kolebanja med tema dvema sistemoma priporočam, da si najdete neko duhovno tehniko, ki bo pomagala tebi in človeštvu preiti na novo kvaliteto bivanja. V NOVO DOBO (new age), v obdobje srečnejših, bolj ljubečih ljudi. kakšna pa naj bi bila ta nova doba? komunistična? mistična?

5. potnik 14.9.2004	>>Namesto kolebanja med tema dvema sistemoma priporočam, da si najdete neko duhovno tehniko, ki bo pomagala tebi in človeštvu preiti na novo kvaliteto bivanja. V NOVO DOBO (new age), v obdobje srečnejših, bolj ljubečih ljudi. > >kakšna pa naj bi bila ta nova doba? komunistična? mistična? Mislim, da je očitno, da ima več veze z mistiko kot s komunizmom :). Mistična doživetja dajejo uvid v zakulisno, običajno človeku nevidno ozadje tega sveta. Mistična doživetja potrjujejo pomen nesebičnosti, prav tako pa tudi pomen hierarhije.

6. ataturk 17.9.2004	>Mistična doživetja potrjujejo pomen nesebičnosti, prav tako pa tudi pomen hierarhije. pojmovanje hierahije v mistiki je vendarle popolnoma drugačno. mislim, da tudi anarhisti razumejo, da s tovrstno hierahijo po sposobnostih ni nič narobe. saj tudi sami vedo, da ni vsak kropotkin.