Anarhistični portal


1. Meskalito 24.2.2003	Dragi moji, prijatelji ali ne, kritiki ali somišljeniki, ali oboje! Verjamem, da so javne osebnosti ali ljudje, ki so v danem trenutku izpostavljeni javni presoji zaradi svojega položaja ali ravnanja dolžni iskreno pojasnit svoja stališča ali odgovarjat na vprašanja. So trenutki, ko se je treba za svoja prepričanja boriti bolj in drugi, v katerih je zavzemanje trdih stališč manj pomembno. Vprašanje vojne in miru po mojem mnenju vsekakor terja stališče. To pa ni vedno lahko ne črno-belo. Štirje Slovenci smo se udeležili množične selitve mirovnikov v Irak. Zase vem, da sem to storila zato, ker vse ostalo, kar smo za preprečitev vojne počeli, očitno ni bilo dovolj. Vse kaže, da niti to ne bo pomagalo vendar zdaj vem, da je to največ, kar se lahko storimo. Ne glede na to, kar lahko pišejo in poročajo nekateri mediji ali razglašajo nekatere strani v sporu je nam, ki smo tukaj nekaj popolnoma jasno. Naš prihod je sporočilo: preprečiti želimo vojno! Čeprav je naše ravnanje nevtralno in pacifistično, je seveda popolnoma jasno, da smo tudi s tem del politike. Ko smo se postavili proti politiki ZDA, ki želi začeti vojno brez mandata ZDA in ob nasprotovanju večine držav, smo s tem in v tem vprašanju na strani Iraka. Brez sprenevedanja seveda to pomeni, da ne pomagamo le iraškemu ljudstvu ampak hkrati tudi režimu te države, s katerim sicer ne soglašam(o). Pred takšno delitvijo sveta na dva pola smo že zdavnaj opozarjali, vendar so ZDA same postavile za naš ultimat. Torej, če moje nasprotovanje uradni politiki ZDA pomeni, da sem na strani iraške vlade, to pač sem, samo v tem trenutku in glede vprašanja napada na Irak. To enako velja za vse (v Bagdadu ali drugje), ki so ta trenutek proti vojni, pacifizem v tem primeru pomeni podporo iraškemu režimu. Presenetljivo celo meni sami pa je v tem primeru, da je naša bagdadska perspektiva precej drugačna od t.i. ljubljanske. Namreč, verjeli ali ne, slika današnjega Iraka precej spominja na mojo lastno domovino nekje v sedemdesetih in celo osemdesetih. Koliko državljanov takratne Jugoslavije je bilo kritičnih do svojega režima? Do katere mere smo dopuščali zunanjo kritiko, da ne govorimo o notranji? Kdaj in na kakšen način imamo tujci pravico vmešavanja v notranjo politiko tuje države? V Bagdadu za nas skrbi nekakšna "nevladna organizacija" za mir in solidarnost, ki je bojda povezana s preko 60 prijateljskimi organizacijami drugod po svetu (nekaj podobnega kot nekoč pri nas Zveza prijateljev mladine), ki jo seveda pretežno financira država in je torej bolj vladna kot ne. Domačini nas k sebi domov ne vabijo, ker se bodisi bojijo svoje oblasti ali pa so tudi sami zaradi večletne propagande do tujcev nezaupljivi. Vendar nas njihova gostoljubna narava vseeno ves čas spremlja, preko neštetih ponujenih čajev, prijaznih pogledov in pogovorov. Torej, mirovniki živimo v hotelih, kamor so nas nastanili, večina pa se nas bo te dni preselila na nekatere točke, ki jih štejemo kot pomembne za preživetje civilnega prebivalstva. To so električne postaje in vodni zbiralniki, bolnice , sole, nekateri so si izbrali tudi različne kulturne spomenike, balkanska naveza pa se kot kaže vse bolj navezuje na t.i. most miru, ki preko reke Tigris povezuje vzhodni in zahodni del mesta. Pri vseh naših akcijah smo relativno zelo svobodni ob pogoju, da o njih obvestimo oblasti. Pri gibanju smo sicer načelno svobodni vendar pa ne vedno brez nadzora. V nekaterih primerih je težko ugotoviti, kdaj gre za gostoljubnost, kdaj pa je ta podkrepljena s kontrolo. Vsekakor je situacija po mojem mnenju pravzaprav boljša, kot sem pričakovala, naša izbira pa je, ali tukaj in pod temi pogoji ostanemo ali ne. Sama sem z vso vestjo izbrala opcijo ostati, ker mislim, da je ta trenutek relevantno le vprašanje, kako preprečiti vojno. To tudi ob zavedanju, da bo to vojna, ki bo spremenila razmerje sil v svetu in se zelo poigrala tudi z našo drago malo Slovenijo, mojimi otroci in otroci vsega sveta. Seveda se moramo vsled vsega povedanega tukaj vsak dan spopadati s samolastnimi vprašanji vesti in se nanje sproti odzivati. Na primer, demonstracije 15 februarja smo pripravili sami, da ne bi marširali skupaj z Iračani, ki nosijo slike svojega predsednika in vzklikajo : Sadam. Sama sem pripravila pismo predsedniku, v katerem pisem o tem, da se z njegovim načinom vladanja ne strinjam, vendar pa v Irak nisem prišla zaradi notranje politike, ki je predvsem stvar iraškega ljudstva in ustreznih mednarodnih organizacij, pač pa zato, da pomagam ohraniti mir. Tisti, ki me dobro poznajo, si lahko mislijo, da seveda ne izpustim nobene prilike, da ne bi na vljuden način povedala svojega mnenja o tej vladavini, bodisi državnim predstavnikom ali ljudjem z ulice, če tako nanese. Do danes me iz države še niso izgnali. Nasprotno, upam si celo trditi, da včasih to mnenje cenijo, čeprav ga po večini ne razumejo. Naj zaključim z mnenjem, da je naše bivanje tukaj, skupaj z našimi malimi akcijami, druženjem z domačini in predstavniki oblasti, če nič drugega vredno in pomembno ze zato, ker v Irak prinaša nove in sveže sapice različnih kultur in mnenj in tako nemalo pretrese nekatera njihova zakoreninjena prepričanja, nam samim pa tudi odpira nove horizonte in vpoglede v relativnost in tudi ranljivost različnih prepričanj in vrednot. ZA MIR, Vas vse lepo pozdravljam, Eva Marn

2. jinxgirl 27.2.2003	Drink a tea for me too :)) pa good luck !!!

3. McHrozni 1.3.2003	Od Sadama pričakujem, da jih bodo ob prvem napadu privezali na ključne vojaške cilje. Že tako koristijo le in samo Sadamu, saj so odlično propagandno orodje. McHrozni

4. ataturk 1.3.2003	>Že tako koristijo le in samo Sadamu, saj so odlično propagandno orodje. > >McHrozni To je tvoja percepcija. Moja je sledeča: -po eni strani res koristijo Sadamu -po drugi strani škodujejo velekapitalu in logiki bojevanja z vse bolj uničevalnimi sredstvi. Izbira postaja vse težja, ne. Še pred 10 leti npr. bi človek rekel, ja izbira je enotavna- proti sadamu. danes pa je vse bolj kompleksno.

5. McHrozni 1.3.2003	>-po drugi strani škodujejo velekapitalu in logiki bojevanja z vse bolj uničevalnimi sredstvi. Logika bojevanja z vse bolj uničevalnimi sredstvi? Ta logika je veljala tja do leta 1960, bi rekel. Po Kubanski krizi je postalo jasno, da to nikakor ni dobra možnost in razvoj orožij je ubral drugo smer. Ni več tako pomembno kako močno je orožje, ampak kako natančno je. Najboljša orožja so najbolj natančna, najmočnejša so le kot grožnja, ki pa ne bo nikoli izvršena. Nihče namreč ni tako nor, da bo izvedel tak napad, da si bo prislužil protiudarec s polno močjo. Če kaj je možno da bo zadeva izvršena na terroristični način, katerega ne moreš udariti nazaj na tak način. Udariš pa lahko drugače - ravno danes so v Pakistanu prijeli nekeda Al-Kaidovca. McHrozni