Anarhistični portal


1. ataturk 19.10.2002	Navidez osupljiva gospodarska rast v ZDA v devetdesetih, ki naj bi bila posledica nove ekonomije, je večinoma medijski dogodek na osnovi dezinformacij. Številke so večinoma zavajajoče. Od srede devetdesetih ZDA namreč uporabljajo hedonistično indeksiranje cen. S tem indeksom so npr. investicije v računalnike med 1995 in 2000 porastle od 23 na 87 milijard dolarjev. S hedonističnim efektom porast lahko napumpamo na 240 milijard.... Prišlo je sicer do rasti na finančnem področju, ki pa je posledica borznega balona (tri četrtine svetovnega kapitala je pritegnjenega v ameriško gospodarstvo). Če vse te učinke odstranimo, je po Fredmundu Maliku realna rast v ZDA v devetdesetih že kar blizu ničle. Upoštevajoč statistično kozmetiko in napihovanje finančnega trga moramo stopnje ameriške rasti vsekakor znižati vsaj do tretjine, v resnici verjetno res še več, kakor domneva Malik. Zelo je upadla npr. tudi produktivnost šolskega sistema, kar kaže, da je z ZDA res nekaj hudo narobe. Nadalje veliki managerji in strokovnjaki dobivajo sanjske plače, tudi ko jim gre vse narobe, kar kaže na propad za kapitalizem tako pomembne podjetniške funkcije. Finančne institucije so ustvarile kulturo kreditirane in zadolžene družbe. Oglaševanje je preseglo vse meje, materializem pa je prignan do neznosnosti. Kar si ljudje sicer le želijo, jim mameče reklame prikazujejo kot življenjsko pomembne potrebe. Pred 20. stoletjem je ekonomija delovala kot demand pull, danes pa torej (zlasti v današnjih ZDA) prevladuje product push. Liberalna ekonomija je v ZDA že v 19. stoletju ustvarila velikanske truste- orjaške birokracije. Po vzponu globalizacije v sedemdesetih je v ospredje spet prišla kratkovidna marginalistična pogoltnost, ki je pozabila na poprečnega ameriškega državljana. Podjetja in politiki so izrabili strašenje z globalizacijo- češ, da bodo, če se bodo delavci puntali, proizvodnjo prenesli drugam. Sindikati in delavska gibanja so odpovedali. Ustvarila se je vsesplošna kultura odpuščanja in slabšanja dohodkov, zato se delavci bojijo postavljati zahteve. Ta kultura je v devetdesetih povsem prevladala in paradoksalno vodila v manjšo brezposelnost; ker se delavci niso upali puntati, se je povečalo število slabo plačanih služb. Val odpuščanj je namreč zajel dobre službe- večinoma iz srednjega sloja. Nekaj odpuščenih potem sploh ne najde več službe, ostali pa morajo večinoma iti v slabo plačano službo. Medtem, ko dobijo slabšo plačo in slabšo varnost, morajo delati več. Delajo celo 2, 3 in več služb, tudi na sivem trgu. Kvaliteta življenja v ZDA se slabša že približno 30 let, vsaj od leta 1973. Medianska plača v Ameriki si ni opomogla na stopnjo iz 1989 vse do srede leta 1999. Še vedno pa je 5 odstotkov pod ravnijo iz 1973, ko se je začelo dolgotrajno propadanje in v bližnji prihodnosti lahko pričakujemo nadaljnje padanje, odvisno od tega koliko bodo ameriški kapitalisti uspeli povzročiti rast z nadaljnimi pritiski na delavce. Realni dohodki deflacionirani za navadne delavce (kar je danes v ZDA že kar 80 odstotkov vseh zaposlenih) so se med 1985 in 1995 zmanjšali za 10 odstotkov. Medianska plača v proizvodnji je padla za 13 odstotkov po letu 1973. Realni standard je od 1972 po nekaterih padel že kar za okrog 26 odstotkov. Medianski zaslužek poprečnega Američana je med leti 1989 in 1997 padel za 5 odstotkov. Trend se danes spet nadaljuje. Nikoli poprej ameriški zgodovini ni večina delovne sile trpela zanjšanja plač, medtem, ko je GDP per capita naraščal. To kaže na izčrpanost kapitalizma ameriškega tipa in v retroperspektivi vsaj v fazi rasti na vrnitev na fevdalno dobo kapitalističnega gospodarjenja pred letom 1800, katerega podobno delovanje je odkril Braudel. Kapitalizem 19. in 20. stoletja je velikanske akumulacije kapitala uspel usmeriti v fundamentalna odkritja (predilni stroj, železnica, avtomobil, tekoči trak, računalniki), ki so vodila v industrijsko revolucijo. Kljub slabšanju položaja delavcev v 19. stoletju, se je krepila stopnja izobraženosti. Danes pa je gospodarstvo postalo tako kompleksno, da vedno težje prihajamo do uporabnih fundamentalnih rešitev (internet recimo očitno ni izpolnil pričakovanj), Američani pa so opustošili svoje šolstvo. Znanje vse pogosteje iščejo na virtualnem trgu, ki pa (resda manjše) dohodke odliva v tuje dežele. ZDA so se vrnile (čeprav na višji ravni razvitosti) na kapitalizem izpred leta 1800. Realni deflacionirani dohodki so še danes za 5 odstotkov nižji kot 1973 (prelomno leto za globalizacijo)- kot že rečeno, nekateri so še bolj črnogledi. Bogatenje je koristilo le peščici ljudi, večino pa je vodilo v daljši delavnik za slabše plačilo. Standard se slabša vse do 1997. Šele leta 1997 se za kratek čas obrne nekoliko navzgor. Rezultat tega je, da imamo več revnih delavcev kot kdajkoli poprej. Leta 1998 je kar 29 odstotkov vseh delavcev glede na svoj dohodek bilo revnih (zaradi razlik med trgi glede na pariteto kupne moči se na trgu ZDA že letni dohodek štiričlanske družine v višini 18000 dolarjev šteje za revščino). Že samo od 1969 do 1989 ljudje letno delajo najmanj 140 ur več (namreč za več kot tri tedne več). Ljudje, ki so polnozaposleni že takrat delajo na celotnem trgu med 1969 in 1989 138 ur več. Če upoštevamo še zmanjšanje plačanega počitka (samo v osemdesetih za 15 odstotkov)- dobimo 158 ur ali že skoraj cel mesec. In to že samo do leta 1989, ko stanje še ni bilo tako slabo. Starši v tistem času na trgu delajo za 72 ur več, na prikritem trgu pa za 67 ur več- skupaj za 139 ur več! To je velika škoda za harmonično družinsko življenje- starši so izčrpani, duševno dotolčeni, redko videvajo svoje otroke, so negotovi. V industriji je 1989 delavec v Evropi delal 1600-1800 ur, v ZDA pa 1951 ur. Danes upoštevajoč sivo ekonomijo predvidevajo, da Američani delajo kar 7 tednov več kot v letu 1990. Namesto 32 (namreč delovnih tednov, to je primerljivo s Slovenijo) kar 39 tednov, kar je povečanje dela za okrog 22 odstotkov. Po dotlej objavljenih sfriziranih podatkih BDP po pariteti kupne moči so ZDA po letu 1990 napredovale vsaj za 37 odstotkov. Če hočemo podatke napraviti primerljive z Evropo, moramo odvzeti tretjino vrednosti stopnjam rasti po letu 1995, tako da na koncu v približku pridemo do največ 28 odstotne rasti za obdobje 1990-2000. Raje manj. Ta odstotek pa se že nevarno prekriva s stopnjo povečanja delovnih ur za 22 odstotkov. Ostane nam morda (!) kakih 6 odstotkov rasti za vse obdobje med 1990 in 2000. Slovenija, kjer se je delovni čas le malce spremenil, pa je v tem obdobju npr. beležila 19 odstotkov rasti (resda kot manj razvita država, a z globoko transformacijsko krizo!). Dolga leta je ostajala uganka, kako je bilo mogoče, da je imela Evropa večjo rast pri produktivnosti dela. V obdobju 1985- 1990 je na Japonskem produktivnost dela rastla po stopnji 3,7, v Evropi (petnajsterica) po 2,0 in v ZDA po 1,3. V obdobju 1990- 1995 je Evropejcem produktivnost dela rastla po 2,0, Američanom pa verjetno le malo več kot po 1,2 odstotka. V obdobju 1995-2000 so imeli Evropejci stopnjo produktivnosti 1,3, Američani pa s popravkom približno enako. V celotni rasti produktivnosti (delo, kapital) naj bi ZDA v devetdesetih prehitele Evropo; toda ob popravkih kažejo stopnje enako ali celo slabšo sliko kot v Evropi.

2. ataturk 19.10.2002	Po dosedaj veljavnih podatkih naj bi se ameriški GDP per capita po pariteti kupne moči (ki kaže na standard ljudi!) povzpel iz okrog 21500 dolarjev v letu 1990 na več kot 35000 dolarjev v letu 2000, kar bi bil velikanski dvig, ki je bil v obsedenosti z novo ekonomijo čaščen kot civilizacijski dosežek, katerega trend naj bi po nekaterih skrajnežih trajal vekomaj. V primerjavi (GDP per capita ppp): ------------------------------------------------- ZDA Nemčija Avstrija -------------------------------------------------- 1990 21500 16800 16600 1993 24300 18600 19100 1996 27800 21300 22100 2000 35000 24900* 26000 ------------------------------------------------- * Nemčija sedaj tako kot ZDA že uporablja hedonistično indeksiranje, tako da postaja vse manj primerljiva. Leta 2000 je bil GDP per capita ppp v Veliki Britaniji 24230 in v Franciji 23700 dolarjev. Če startamo z ameriškimi 35000 dolarji GDP per capita ppp, potem se nam mora zdeti izjemno čudno, da ameriška družba kaže znake propadanja v medosebnih odnosih in kvaliteti življenja, ko pa naj bi standard na prvi pogled porastel kar za 60 in več odstotkov. En razlog tiči v poblaznelih socialnih razlikah, ki jih managerji ne morejo več opravičevati s svojo uspešnostjo. Drugi je v statistični kozmetiki in borznem balonu. Sedaj popravimo podatke rasti za tretjino navzdol (minimum, morda je še slabše) vse od 1995. namesto 37 odstotne rasti imamo pod 28 odstotno. Dobimo količnik 1.28/1.37= 0,93. pomnožimo s 35000 dolarjev in dobimo 32700. Če upoštevamo denarni balon, potem je GDP ppp per capita verjetno še nižji. Investicije so bile v devetdesetih po uradnih podatkih 30 procentov proizvoda. Ker pa je vsaj tretjina rasti po 1995 odpisana (glede na denarni balon morda še več), predstavljajo investicije velik del GDP-ja. Realna rast (zlasti na osnovi podaljševanja dela) med 1995 in 2000 je bila največ 14 odstotkov, uradno pa se prikazuje kot 22 odstotkov. Tako, da moramo uradni podatek, da so imele ZDA v devetdesetih delež investicij v družbenem proizvodu kar 30 odstotkov, popravljati navzgor, najmanj proti 32 odstotkom, če ne še več. To so orjaški odstotki v japonskem slogu, medtem ko so imele ZDA v obdobju 1970 do 1994 le 15 odstotkov GDP- ja rezerviranega za investicije. Torej Amerika sedaj daje 17 ali več odstotkov GDP-ja več za investicije kot nekoč. Ta denar potem umanjka drugje. In ker je realno glede na enoto dela ameriški GDP napredoval za ne več kot 6 odstotkov, to pomeni poslabšanje standarda. Tudi v primerjavi z Evropo so stopnje ameriških investicij glede na učinke že nenormalne. Američani ne znajo več tako pametno nalagati denarja, kar je tudi posledica nepremišljenih zadolževanj in želje po hitrih dobičkih brez dolgoročne vizije- popolnoma nepodjetniška miselnost. Če se vrnemo na 32700 dolarjev in primerjamo delovni čas, ki ga imajo Američani in upoštevamo velike razlike v trajanju delovnega časa, potem moramo za primerljiv gospodarski uspeh upoštevati še za okrog 25 do 30 odstotkov nižjo vrednost. Torej imajo največ do 24525 dolarjev per capita ppp, kar je že pod ravnijo Nemčije in Avstrije. Glede na učinkovitost so torej Avstrijci in Nemci, ki so leta 1990 dosegali na primerljivost dela okrog 90 odstotkov ravni ZDA, sedaj prehiteli ZDA. Tudi že Slovenci se po tem kriteriju bližamo 60 odstotkom ameriškega standarda. Glede standarda poprečnega Slovenca nam gre očitno še bolje. In to Sloveniji! Ki je imela še leta 1990 okrog 45 odstotkov ameriškega standarda. Smetano v ZDA poberejo vodilni sloji, poprečni Američan pa živi vse slabše, za isti denar pa mora veliko več kot pred desetimi leti. Brez tega tudi ne bi bilo tako majhne brezposelnosti kot so jo imeli Američani v poznih devetdesetih. Gospodarska rast, kolikor je je bilo, in ki je omastila višje sloje, ni temeljila na učinkoviti izrabi novih tehnologij in obliki organizacij, ampak na predvsem na izrabi slabo plačanega dela. Stara celina postaja izziv. Tu so socialne razlike še manjše- standard je dober, država si lahko z davki nabere več dohodka, kapital se bolje obrača. Zgodba o ameriškemu neuspehu živi svoje življenje ne glede na uradno friziranje statistike in produktivnosti in hvaljenje nove ekonomije, kar kaže porast revščine v ZDA kljub veliki stopnji zaposlenosti, preobremenjenost ljudi s tekmovanjem in potrošništvom, prezadolženost, propad ameriškega šolstva, razpadanje družinskega in družabnega življenja. Nezadovoljstvo je najprej prišlo na dan v ameriški varianti antiglobalizma konec devetdesetih. Sesuvanje borzne pregretosti, beg kapitala iz države, velik padec gospodarske rasti pogrevajo stare trende propadanja ameriške skupnosti. V 19. stoletju so ameriške multinacionalke lahko uveljavile roparski kapitalizem na račun velikih selitev na divji zahod, kamor so se selili pogosto drzni in svobodomiselni ljudje. Zato ni bilo volje in moči po skupnem zoperstavljanju prizadetih. Socialistične revolucije so bile v ZDA preprečene in ta družba je skupaj z Veliko Britanijo postala družba, kjer stara miselnost mogočnih nikoli ni bila omejena. Danes divjega zahoda ni več. Vsi prizadeti so postavljeni pred dejstvo ameriškega globalizma, potrošniška družba pa časti razvajenost. V takih razmerah je potrebno ravnati skrajno previdno, ker z eno nogo morda že stojimo v predrevolucionarni fazi (pač v odvisnosti od tega ali gre američanom v resnici še slabše kot si mislimo) . Sploh, ker se ne ve, kakšna bo škoda zaradi pregretosti gospodarstva. Neprevidna politika, ki goni svojo še naprej, lahko zelo razburka politično prizorišče; primeri, ki kažejo na to so številni- od francoske revolucije, sovjetske revolucije, socialnih vrenj po prvi svetovni vojni, upora pariških študentov itd... Američani tvegajo. Dejstvo je, da se s previdno liberalno konzervativno politiko da ljudi omehčati. To je dokazal nemški kancler Bismarck pred več kot sto leti. V prihodnjih letih bomo videli rezutat ameriškega početja.

3. McHrozni 20.10.2002	Zgleda zanimivo - lahko navedeš vir? McHrozni

4. ataturk 20.10.2002	Po zMagazine: Paul L. Street: The Economy is Doing Fine, It s Just the People That Aren t Holly Sklar : Booming Economic Inequality, Falling Voter Turnout , Income gaps have grown Edward S. Herman: The U.S. Jobs Miracle, Not the model it s touted to be Michael Parenti: The Super Rich Celine-Marie Pascale: Normalizing Poverty Edward S. Herman: Immiserating Growth Drugo: Kim Dill: American Workers and Globalization; http://peaceworks.missouri.org/articleamworkers.html Richard and Linda Eyre: Re-valu-ing the Family, Part Thirteen: Culprits' and Their Characteristics What They Do for and to Families, Meridian magazine http://www.meridianmagazine.com/parentsjournal/010202revaluing13print.html Alan M. Newman: Incredibly, The Mania For Stocks Endures; http://www.cross-currents.net/charts.htm Michael Hodges: STATISTICAL REVISIONISM AND WIZARDRY-- a danger to a nation; mwhodges.home.att.net/statistic-wizardry.htm James J.Puplava The Gathering Storm; http://www.financialsense.com/series2/gathering.htm Jim Puplava: Storm Update; http://www.financialsense.com/stormwatch/oldupdates/2001/090701.htm Fredmund Malik: A Masterpiece of Disinformation; http://madison.indymedia.org/front.php3?article_id=7402&group=webcast Različni internet kalkulatorji GDP- ja in ostalih gospodarskih parametrov Productivity in Europe and United states; www.zei.de/download/zei_emu-9/inzerillo.pdf Laura Leete- Guy & Juliet B. Schor: The Great American Time Squeeze, Economic Policy Institute, NW, Washington Bogomil Ferfila, Paul Phillips: Slovenia and Canada, A Comparative Approach, FDV, 1999 Fernand Braudel: Čas sveta P.S. Ponavljam; kar velja o hkratni gospodarski rasti in padanju medianske plače velja do leta 1997. Zlasti v letih 1997 do 1999 je šlo medianskim plačam v ZDA kar dobro; kar je tudi zasluga napihovanja finančnega balona. Še naprej pa se nekaj drugega- srednji sloj- ki je zbran ob medianski plači izginja.

5. McHrozni 21.10.2002	Obljubim, da se bom poglobil prihodnji teden (morda že celo ta vikend), ampak prvi link je neka neohipijevska stran (zanki "peace" in tako dalje), kar mi že rahlo smrdi. Pa prav prvi odstavek je neposredno preveden tudi v tvojem sestavku... Tudi naslov prve izmed revij oziroma člankov izgleda kot da ne govori čisto po tvoje (pravi: ekonomija funkcionira, ampak sociala ne, ti praviš da škripa oboje). No, ja, ne vem. Bom preveril, ampak še nekaj dni ne bom imel časa za tole. Moj prvi vtis je da imajo prav oboji, kajti resnici sta vedno vsaj dve, tista "prava" je pa nekje vmes (npr - število revežev je ogromno, ampak pri nas je človek z njihovo "revno" plačo najmanj splošni zdravnik, po istem kriteriju je pri nas revežev ~80% prebivalstva). Pogledal sem tudi na stran CIE, in en del je zanesljivo res, namreč ta, da je v ZDA kapital precej manj enakomerno razporejen (indeks ~40, Finska ~20, Slovenija ~25, kar naj bi bila nekako optimalna vrednost). McHrozni

6. McHrozni 26.10.2002	Priznam, da o zadevi ne vem dovolj, da bi o njej lahko pošteno debatiral, vseeno bi pa želel razlago tega "Herodonističnega indeksiranja", ki iz 24 milijard dolarjev naredi 84 milijard. Kdo ve, morda ga bi lahko uporabil na svojem tekočem računu... McHrozni

7. ataturk 27.10.2002	To bi bilo vsekakor zanimivo. Hedonistični indeks temelji na potenciranju kvalitete. Karikirano- reciva, da uporabljaš nek računalnik, potem pa naredijo za isti denar računalnik, ki je dvakrat hitrejši; potem bi glede na stopnjo ugodja (hedonizma) lahko rekla, da je prišlo do 100 odstotne gospodarske rasti v računalništvu- čeprav bi v praksi podjetnik zaslužil isto kot prej sprodajo starega računalnika- torej ob 0 odstotni rasti zaslužka. No, v ameriškem primeru sicer ni prišlo do takih kolosalnih razlik- kljub temu pa je računalniško-informacijski sektor, ki nominalno prispeva 1,3 odstotka rasti npr. lahko prispeval kar 49 odstotkov rasti GDP-ja. Vendar to pomeni, da je bila nominalna rast (namreč v zaslužkih in kapacitetah gospodarstva) pol manjša- navsezadnje 99 odstotkov gospodarstva sploh ne spada v informacijski sektor. Še nekaj strani, kjer je hedonistično indeksiranje omenjeno: http://www.gold-eagle.com/gold_digest_99/ackerman082399.html http://www.observer.co.uk/economy/story/0,1598,750618,00.html Pa še Grant´s interest rate observer: The great productivity delusion (je tudi na netu, pa se mi ne da gledati naslova). Sicer pa mene zanimajo predvsem podatki (pa ne umetno napihnjeni) glede na produktivnost ure dela in glede povečanje delovnega časa v formalni in sivi ekonomiji za časa New economy. Tu mi preveč šepa. Ali ima kdo kake zanimive podatke?

8. McHrozni 27.10.2002	Zanimivo. Vendar pa samo indeksiranje ni ravno bistveno, da le vsi uporabljamo enake kriterije (kar pač res ne). McHrozni

9. ataturk 28.10.2002	Itak. Gospodarska rast ob implicitnem deflatorju cen od 1992 do 1999 znaša v letnem zaporedju 2,8; 2,6; 2,4; 2,3;1,9;1,9;1,0;1,5 odstotkov. Koliko je pri tem odstranjen hedonistični indeks pa ne vem-verjetno je že. . ( http://www.escapeartist.com/Daily_Reckoning/Daily_Reckoning1.html , Richebacher letter).