Psihoterapija in ChatGPT

Kaj je vrhunec transhumanizma? Možganski vsadki in genski nanoroboti? Niti blizu.

Skrajna točka razčlovečenja je umetni psihoterapevt.

Zakaj?

Psihoterapija je medčloveški odnos v najpristnejši obliki. V svetu, kjer imajo ljudje zlahka tisoč prijateljev, pa med njimi nobenega, s katerim bi se lahko odkrito pogovorili, je psihoterapija mnogim zadnja rešitev pred blaznostjo.

Psihoterapija je odnos med dvema človekoma, terapevtom in klientom. Freud ga je imenoval "transfer" in prvi opozoril, da zdravilna moč ni v terapevtu in njegovih nasvetih, temveč natanko v odnosu, v transferju.

Najnovejša odkritja nevroznanosti pritrjujejo Freudu. Kadar smo v neposrednem stiku s sogovorcem, se naši možgani odzivajo na prav poseben način. Aktivirajo se regije za empatijo in čustveno povezanost, sprošča se hormon oksitocin, ki krepi medsebojne vezi in zaupanje. Pri komunikaciji preko računalnika so ti učinki znatno šibkejši. Pristni stik s sočlovekom je zato predpogoj transfernega odnosa.

Pri psihoanalizi vstopa klient v ta odnos v izrazito podrejenem položaju. V terapevtu vidi avtoriteto, ki bo rešila njegove težave. Uspešna analiza ga pripelje do ravno nasprotnega zaključka - da sta oba s terapevtom v istem čolnu.

Umetna inteligenca zna že danes uspešno posnemati terapevta. V prihodnosti ga bo še bolje.

Nikoli pa ne bosta klient in umetna inteligenca v istem čolnu.

Ali pač?

Transferni odnos je dvosmerna cesta. V njem se čustva pretakajo v obe smeri. Terapevtski odnos zato ne spremeni le pacienta, ampak tudi terapevta. Ali bi lahko človek vzpostavil tak odnos z mašino? Bi se ob tem mašina počlovečila ali človek mehaniziral? Ali drugače rečeno, kaj se zgodi, ko človek kot duhovno bitje vzpostavi pristni odnos z brezdušno mašino? Je mašina dobila dušo ali jo je človek izgubil?

Zadnje vprašanje je retorično.

Ali pa tudi ne.